Iznakaženi, osramočeni in pozabljeni: 80 let po dogodku, ki je spremenil svet

Pred 80 leti so ZDA nad središčem japonskega mesta Hirošima detonirale prvo atomsko bombo na svetu "Little boy" in v trenutku ubile 70.000 ljudi. Zaradi sevanja, opeklin in dehidracije je nato v prihodnjih mesecih umrlo še več deset tisoč ljudi.

Z bombardiranjem Hirošime in Nagasakija se je končala druga svetovna vojna in posledično japonska imperialna oblast, ki je nadzorovala velik del Azije. Med japonske kolonije je spadala tudi Koreja, v Hirošimi pa je v času napada živelo približno 140.000 Korejcev. Mnogi so se tja preselili zaradi mobilizacije na prisilno delo, številni so želeli zgolj preživeti kruto kolonialno izkoriščanje, poroča BBC.

Tisti, ki so preživeli atomsko bombo, pa skupaj s svojimi potomci še naprej živijo v senci tistega usodnega dne - borijo se z iznakaženostjo, bolečino in desetletja trajajočim bojem za pravičnost.

"Telesa žrtev so se stopila, vidne so bile le oči"

Prav na današnji dan ob 8.15 pred 80 leti je bila Lee Jung-soon na poti v osnovno šolo, njen oče pa se je odpravljal v službo. "Nenadoma je pritekel nazaj in rekel, naj se takoj evakuiramo," se je spominjala v pogovoru za BBC. Ulice so bile polne trupel, a Lee je bila v takšnem šoku, da se spomni le, kako močno je jokala.

Bomba je v hipu zajela mesto s 420.000 prebivalci, po tleh pa so ostala le trupla, preveč pohabljena, da bi jih lahko identificirali. "Telesa žrtev so se stopila, tako da so bile vidne le njihove oči," je povedala Lee in poudarila, da je "atomska bomba resnično grozljivo orožje".

Danes Lee živi s kožnim rakom, Parkinsonovo boleznijo in angino pektoris, stanjem, ki je povezano s slabim pretokom krvi v srce in se pogosto izraža kot bolečina v prsih. Njenemu sinu so medtem diagnosticirali odpoved ledvic, trenutno je na dializi in čaka na presaditev. Lee je prepričana, da je to posledica izpostavljenosti sevanju, a tega ne more dokazati, saj bi bilo za to potrebno težko in drago genetsko testiranje.

Tamkajšnje ministrstvo sicer dela na tem, da bi razširili definicije žrtev na preživele druge in tretje generacije, a so študije še v teku.

Korejci so bili drugorazredni državljani, pobirali so trupla

Izmed 140.000 Korejcev v Hirošimi so bili številni iz Hapcheona, majhnega mesta, obdanega z gorami. Med vojno so japonski okupatorji zasegli pridelke, ker je pustošila suša, pa so številni raje zapustili podeželje in odšli na Japonsko. Kot poroča BBC, so bili nekateri prisilno vpoklicani, druge pa je zvabila obljuba, da bodo dobili "tri obroke na dan, njihovi otroci pa bodo šli lahko v šolo".

Vendar pa so bili Korejci na Japonskem drugorazredni državljani. Pogosto so opravljali najtežja, najbolj umazana in najbolj nevarna dela - tako je bilo tudi po bombnem napadu, saj je bila večina ljudi, ki so pospravljali trupla, prav Korejcev, pravi direktor podružnice Hapcheon Korejskega združenja žrtev atomske bombe.

Japonski evakuiranci so lahko pobegnili k sorodnikom, Korejci brez lokalnih poznanstev pa so ostali v mestu, izpostavljeni radioaktivnim padavinam in z omejenim dostopom do zdravstvene oskrbe. Prav zato je bilo smrtnih žrtev med Korejci nesorazmerno veliko. Bombi je bilo izpostavljenih približno 70.000 Korejcev, do konca leta pa jih je umrlo približno 40.000, piše BBC.

Po predaji Japonske in osvoboditvi Koreje se je domov vrnilo približno 23.000 korejskih preživelih, a v domovini niso bili sprejeti. Imeli so jih za iznakažene in preklete, številni pa so zaradi stigme zato raje molčali o svoji stiski. "Z ljudmi, ki so bili hudo opečeni, so grozno ravnali," je Lee povedala za BBC.

Osebe z brazgotinami in boleznimi se pogosto niso mogle poročiti, s tem pa je nastopila tudi revščina in huda stiska. Nato so prišle še bolezni: srčne bolezni, odpovedi ledvic, rak. In pomoč žrtvam? Korejska vlada se zaradi bolj pomembne vojne s severom in ponovne vzpostavitve gospodarstva zanje dolgo ni zanimala.

Šele leta 2019, torej 70 let po bombardiranju, je zdravstveno ministrstvo objavilo ugotovite o posledicah atomske bombe. Študije so pokazale, da so tudi žrtve druge generacije bolj dovzetne za depresijo, srčne bolezni in anemijo, hkrati je stopnja invalidnosti pri njih skoraj dvakrat višja. A pomoči še vedno ni, saj oblasti od žrtev nenehno zahtevajo dokaze, preden nekoga priznajo kot žrtev Hirošime.

"Mir brez opravičila je nesmiseln"

Uradniki iz Hirošime so Hapcheon prvič obiskali šele letos, 12. julija. "Zdaj, leta 2025, Japonska govori o miru. Toda mir brez opravičila je nesmiseln," pravi Junko Ičiba, dolgoletna japonska mirovna aktivistka, ki je večino svojega življenja zagovarjala korejske žrtve Hirošime.

Poudarila je, da se gostujoči uradniki niso opravičili za ravnanje Japoncev s Korejci pred in med drugo svetovno vojno. Čeprav se je več nekdanjih japonskih voditeljev opravičilo in skesalo, mnogi Južnokorejci njihove izjave brez uradnega priznanja imajo za neiskrene ali pa nezadostne, piše BBC.

Poleg tega Ičiba izpostavlja, da tudi šolski učbeniki ne vključujejo zgodovine korejske kolonialne preteklosti, kar da še poglablja krivico.

Heo Jeong-gu, direktor oddelka za podporo Rdečega križa je odločen, da je treba ta vprašanja obravnavati, dokler so preživeli še živi. Prepričan je, da je treba hitro zbrati tudi dokaze in pričevanja, da so tudi druge in tretje generacije žrtve Hirošime, in to preden bo prepozno, še poroča BBC.